Z električnim Nissanom Leaf po Franciji

Športni novinar RTV Slovenije Anže Bašelj se je, kot popolni nepoznavalec električnih vozil, z vozilom NISSAN LEAF odpravil v več kot 750 kilometrov oddaljeni Tignes v Savojskih Alpah - ogledal si je namreč del kolesarske Dirke po Franciji.

Športni novinar RTV Slovenije Anže Bašelj se je, kot popolni nepoznavalec električnih vozil, z vozilom NISSAN LEAF odpravil v več kot 750 kilometrov oddaljeni Tignes v Savojskih Alpah. Gre za vožnjo z novim, naprednim 100% električnim vozilom Nissan Leaf, ki pa ni le okolju prijazna vožnja, temveč tudi ekonomična izbira. Obljubil nam je testiranje zmogljivosti vozila z vsemi dogodivščinami, brez olepšav. Zagotovo ga čaka zabavna vožnja.

Pred njim niso le drage in dolge avtoceste, ampak tudi alpski prelazi, znani predvsem zaradi dirke Tour de France. Tour de France je svetovno najbolj znana cestna kolesarska dirka, kjer se elitne ekipe in kolesarji vsako leto zberejo ter se kar tri tedne merijo na eni od najtežjih preizkušenj kolesarstva. Vas zanima kako se Anže meri s preizkušnjami potovanja z električnim vozilom Nissan Leaf? Mu bo uspelo priti na cilj?

Upamo, da so mu funkcije Nissanove inteligentne mobilnosti v vozilu spremenile način potovanja in da s pomočjo tehnologije občuti povezanost, samozavest in navdušenje v vožnji. V nadaljevanju si preberite njegove pristne izkušnje s potovanja. Uživajte v zanimivem branju, na koncu članka vas čaka NAGRADNA IGRA!

ELEKTRIKA DA ALI NE

V »viber« skupini s prijatelji se delimo na tri veje. Prvi so veliki zagovorniki in tudi lastniki električnih avtomobilov (Tesla, Smart), drugi so veliki nasprotniki, tretji pa so posebni oziroma poseben. To sem jaz, Anže. Človek, ki v teh debatah ni nikoli sodeloval, ker mu je avto zgolj prevozno sredstvo in nič več. Če te nekaj ne zanima, to običajno pomeni, da o tem nimaš pojma. Se bo zdaj spremenilo?

ELEKTRIČNO KOLO

Podobna kot je zgodba pri električnih avtomobilih, je tudi debata o električnih kolesih. Tu nisem nevtralen, tu sem na strani zagovornikov. Všeč mi je, ko vidim starejše in seveda tudi mlajše ljudi na električnih kolesih. Večina jih namreč nikoli ne bi spoznala lepote tega športa in posledično lepot Slovenije. In tu se zdaj začne prava zgodba.

UVOD V ZGODBO

Moja prva izkušnja z električnim kolesom je zelo podobna, kot je aktualna zgodba in moje popotovanje z Nissan Leafom na Dirko po Franciji. Nekaj več kot pet let mineva, ko sva s sinom odšla na Dirko po Italiji. On z navadnim kolesom, sam pa sem dobil električno kolo Scott. Čeprav pet let niti ni tako dolgo nazaj, pa sem bil takrat glavna atrakcija Gira. Večinoma so bile reakcije posmehljive. Električno kolo, kako smešno. Kaj nima kondicije za normalno pedaliranje. Sam sem vseeno ponosno »pedaliral«, vse do trenutka, ko je belo-rumeno-črnemu Scottu v Dolomitih zmanjkalo elektrike.

DIRKA PO FRANCIJI IN NISSAN LEAF

Nekdo, ki nima pojma o avtomobilih, še manj pa električnih, se je torej odločil za test Nissan Leafa. Destinacija pa nekaj več kot 750 kilometrov oddaljeni Tignes v Savojskih Alpah. Da pred mano niso bile samo drage italijanske avtoceste, ampak tudi alpski prelazi, znani predvsem zaradi Toura. Bom prišel na cilj?

ZAČETEK POTOVANJA

Prvi občutek v notranjosti vozila je bil nekaj posebnega. Tu ne bom modroval o tehničnih lastnostih, to bom raje prepustil strokovnjakom. Poln pričakovanj sem se pogumno usedel v modrega lepotca in takoj zavil na avtocesto proti Italiji. Vožnja je bila udobna in tiha, tempomat na 120 km/h, v ozadju pa je radio, kot v kakšnem majhnem bistroju, tiho predvajal glasbo. Na zaslonu je pisalo 350 kilometrov, tako da sem se že videl na polnilnici v Benetkah. Vseeno sem ubogal nasvet, ki sem ga dobil pred potjo: “Anže, avto dodatno napolni pred italijansko mejo.” In glej ga zlomka, na zadnji črpalki pred Fernetiči polnilnice ni bilo. Nič hudega, potovanje se je šele začelo, obrat in nekaj dodatnih kilometrov nazaj proti Ljubljani ne bo pokvarilo razpoloženja. In res, polnilnico sem le našel, zdaj je bilo potrebno le najti pravi kabel in pravo vtičnico. Še dobro, da je poleg mene parkirala družina, ki je bila dan prej podobno nevedna in nevešča. Nekaj uporabnih nasvetov in elektrika se je končno začela pretakati. Dokaj počasi, a vznemirjenje je bilo preveliko za slabo voljo. Ko je bila baterija polna, sem hitro prečkal italijansko mejo in s prižgano klimo ter vožnjo na skrajnem robu cestno-prometnih predpisov nadaljeval pot proti Franciji. In nato kaj kmalu spoznal, da bodo Benetke s takšnim načinom vožnje vseeno predaleč do naslednjega polnjenja. Na navigaciji sem začel iskati polnilnice, ob tem pa na telefonu začel dodajati aplikacije, ki ti pomagajo pri iskanju. Do konca potovanja se jih je na telefonu nabralo nekaj več kot 10. Tako je, nekaj več kot deset. Z eno (Next Charge) me je ob naslednjem postanku seznanil prijazen Italijan, ki se je pripeljal s starejšo različico Nissana na parkirišče pred Ikeo v Padovi. Čeprav sem komaj našel polnilnico, sem se razveselil dejstva, da je bilo polnjenje zastonj in dokaj hitro. Ob tem pa sem prejel še nekaj uporabnih nasvetov izkušenega Federica, ki ga čakanje ob polnjenju mojega avtomobila ni spravilo v slabo voljo. Kot kaže, so lastniki električnih vozil tega vajeni. Ko se je vožnja končno nadaljevala, sem takoj začel razmišljati o naslednji postaji in takrat spoznal, da bencinske črpalke na italijanskih avtocestah od Trsta do Torina praktično nimajo polnilnice. Sam sem videl le eno in še ta ni delovala. Tudi na parkirišču pred priznanim modnim centrom pri Benetkah ni šlo. Čeprav so polnilnice tam bile, pa le-te niso delovale. Res niso, saj je imel podobne težave tudi lastnik Tesle. Moj Nissan je bil v tem primeru na istem kot njegova Tesla. »Shopping« je bil vseeno opravljen, a sta bili s tem poleg lepega števila evrov izgubljeni tudi dve pomembni uri, v katerih se avto ni polnil. Po prvotnem načrtu je bilo spanje načrtovano v Torinu, ki pa se je zaradi težav (pomagale niso niti številne aplikacije) spremenil. Zadnja postaja prvega dne je bil tako Milano, kamor sem prišel tik pred polnočjo. Da, potovanje do Milana je potekalo celoten dan. Zadnji del brez klime in radia, s hitrostjo 90 km/h. Vse za varčevanje z energijo. Kljub temu sem v hotel prišel z zadnjimi kilometri elektrike, saj sem bil neuspešen pri polnjenju na kar treh polnilnicah. Za vse tri je bilo potrebno zaviti z avtoceste in narediti še nekaj dodatnih kilometrov. Lahko si predstavljate, da je bilo razpoloženje povsem drugačno kot zjutraj. Vseeno sem zaspal pomirjen, saj sem načrtno spal v hotelu, ki je imel v kleti polnilnico.

NASLEDNJI DAN

Nov dan, nova pričakovanja in predvsem nova spoznanja. Kot kaže, moj proces učenja še ni bil končan. Hotelska polnilnica je namreč napolnila baterijo do manj kot polovice. Nov šok, a nekaj izkušenj je že bilo, tako da je sledilo novo iskanje. Tudi telefon nima neomejene baterije in ob iskanju polnilnic je bila dopoldne že skoraj prazna. Življenje brez baterije - je to sploh še možno? Po nedelujočih polnilnicah pri Ikei sem sredi naselja v velikanskem Milanu le našel takšno, ki se je izkazala za najboljšo. Enel X hitra polnilnica, plačilo pa prek aplikacije z Mastercardom. A ko si sredi spalnega naselja, težko najdeš kakšen lokal za kavico, tako da je bilo potrebno počakati v bližnjem parku. Po eni uri in 15 minutah se je pot končno lahko začela. Zdaj že vešč iskanja polnilnic sem imel naslednjo že označeno v vasici pri Torinu, kjer sem si ob čakanju končno lahko privoščil tudi Espresso. Baterija je namreč morala biti polna, bližal sem se vznožju Alp. In kako dobra oziroma pametna odločitev je bila to. Najprej naj povem, da je vožnja v klanec po neštetih serpentinah pravi užitek. Malo manj verjetno uživajo kolesarji na že 108. dirki po Franciji. A bolj kot uživaš, bolj je prazna baterija, tako da je bilo potrebno znova zmanjšati hitrost potovanja. Klima? Ta je bila seveda ugasnjena, celotno potovanje pa sem opravil z ECO funkcijo. A pri gorah je tako: če prideš gor, greš nato tudi dol. In pri vožnji navzdol praktično ne izgubljaš energije. In tako sem prek najvišjega tlakovanega prelaza v Alpah, Col de l’Iserana (2764 m), in mimo Val d’Isèra le prišel do Tignesa. Končno. Uživanje se je lahko začelo. Nissan pa je priklopljen na navadno električno vtičnico imel na voljo tri dni, da napolni svojo baterijo. V etapi, ki se je končala v Tignesu, je nato Tadej Pogačar znova pokazal svoje mojstrstvo, ob tem pa me je ob srečanju z zanimanjem vprašal, če sem v Francijo res prišel z Nissanom. To je moč družbenih omrežij.

VOŽNJA DOMOV

En sam užitek. A za užitek je bilo potrebno najprej malce trpeti in potrpeti. Tesnoba in strah pred prazno baterijo sta me izklesala v pogumnega cestnega bojevnika. Izkušnje niso nikoli ponarejene in kot izkušeni voznik električnega avtomobila sem v načrtu vrnitve izpisal popoln vozni red. S tremi enournimi postanki je bila vožnja domov veliko krajša, Nissan pa se je na 1500 kilometrov dolgi poti izkazal za zanesljivega partnerja. A priznam, tako dolge poti si z njim ne bi več privoščil, moj limit za prihodnost sta največ dve polnjenji na dan. Še dobro, da je Slovenija tako majhna, da mi o tem ni potrebno razmišljati.

Več o vozilu Nissan Leaf na povezavi: https://nissan.avtohisa-real.si/nova-vozila/leaf.
Vozilo lahko za testno vožnjo rezervirate v Avtohiši Real: tel. 01/58 91 320 ali preko spletnega obrazca.