Zgodbe s ceste 9 MIN

Veliki intervju z Vladimirjem Stankovičem

Vladimir Stankovič se je s številnimi uspehi v skoraj 30-letni karieri zapisal v sam vrh evropskega avto-moto športa in je tako eden od najbolj prepoznavnih slovenskih dirkačev. S svojim dolgoletnim novinarskim poročanjem je veliko prispeval k razvoju tega športa pri nas in bil za svoje delo celo nagrajen od Zveze za avto šport Slovenije. Povprašali smo ga o izzivih avtomobilske športne panoge na domačih tleh, skozi pogovor pa Stankovič drzno izpostavlja osnovno težavo slovenskih voznikov.


V svet avto-moto športa ste se podali leta 1990 in skozi kariero tekmovali v različnih kategorijah z nadvse raznolikim voznim parkom – od yuga 55 do dirkalnika F3. Kateri del vaše kariere vam je bil v največji izziv in kako je s to panogo v Sloveniji?

Res je, davnega leta 1990 sem začel dirkati v takratni jugoslovanski nacionalni klasi z yugom 55, nadaljeval v različnih dirkalnikih in leta 1996 presedel v enosedežinke (formule). Od takrat dirkam zgoraj brez (strehe). Dirkanje s formulami in prototipi je že od samega začetka zame predstavljalo največji izziv. Gre namreč za čistokrvne dirkalnike, ki niso le predelani osebni avtomobili, temveč ustvarjeni zgolj z enim namenom – za dirkanje! V treh desetletjih sem osvojil 18 naslovov ter se na stopničke povzpel kot prvak Slovenije, Avstrije in osrednje Evrope na krožnih kot tudi gorskih stezah. Predvsem zaradi manjših stroškov sem se že nekaj časa usmerjal v gorske dirke, pa tudi zato ker gre za avtošportno panogo, ki je nedvomno najbolj adrenalinska in tudi najbolj nevarna. Na gorskih progah, ki so dolge pet do osem kilometrov in speljane po navadnih cestah, preprosto ni prostora niti za najmanjšo napako. Vsaka je lahko usodna! Drveti v hrib z več kot 250 km/h je res poseben izziv. V Sloveniji imamo v zadnjih letih le tri gorske dirke, vsaka od njih šteje tudi za številna mednarodna prvenstva: Gorjanci in Lučine za evropski pokal, Ilirska Bistrica pa za evropsko prvenstvo, ki je najvišji rang tekmovanja v tej panogi.

Kateri dirkalniki so vam najbolj zlezli pod kožo?

Med vsemi dirkalniki, s katerimi sem tekmoval, teh je bilo več kot 40, mi je najbolj v spominu ostal Reynard Formula 3000, ki je bil s svojimi 520 konjskimi močmi zares brutalen. Zagotovo se rad spominjam tudi slovite Oselle FA30, ki je še danes najhitrejši dirkalnik na gorskih stezah.

Zakaj vas privlačijo prav enosedežniki in ali menite, da bi se lahko hitro prilagodili vožnji relija ali gre za dva povsem različna svetova? Katerega svetovno znanega dirkača bi najraje premagali na vaši karting progi?

Osebno formulo, svoj dirkalnik, doživljam kot obleko, krojeno po meri, kot podaljšek svojega telesa, ki mi omogoča neslutene zmogljivosti.

Z dirkanjem v reliju nimam nobenih izkušenj in bi verjetno imel precejšnje težave se uskladiti s sovoznikom. Brez vseh zadržkov pa bi se na karting progi in v kateremkoli dirkalniku pomeril z najboljšimi svetovnimi dirkači, še posebej bi bil vesel, če bi premagal Sebastiana Vettla.

Ko laiki gledamo reli, se vedno sprašujemo, pa kako ne morejo narediti malo hitrejšega avta kot konkurenca in jih prehiteti. Ali je res tako težko narediti (predelati) res hiter avto?

Izdelave/predelave dirkalnikov se nisem nikoli loteval, ker nimam niti potrebnega znanja niti izkušenj. Dirkalnik je zelo kompleksen, le maloštevilne tovarne in delavnice so sposobne narediti vrhunske in konkurenčne dirkalnike. Predelava dirkalnika je šele začetek dolge poti do zmage, ki je v še večji meri odvisna od podrobnih nastavitev, za katerimi stojijo vozniške izkušnje in cele ekipe dirkalnih inženirjev.

Vozite sami, brez sovoznika, zato je verjetno študija trase še toliko bolj intenzivna. Imate v mislih katero traso, ki vam je bila sicer v največji izziv, ampak jo imate prav zato najraje?

Vsaka dirka je zagotovo izziv zase, še vedno pa bi najraje izpostavil češki Šternberk, dirko, s 115-letno tradicijo, prva je bila davnega leta 1905. Osemkilometrska proga je hitra, tehnično zahtevna in čisto vsakemu dirkaču predstavlja pravi izziv. Meni je to traso uspelo prevoziti pod mejo treh minut, kar je v vseh teh letih uspelo le majhnemu številu dirkačev.

Zaupajte nam, kako zahtevno je v Sloveniji pridobivanje sponzorjev?

Pridobivanje sponzorjev je, tako kot tudi v drugih športih, zelo zahtevno. Na žalost v Sloveniji avtomobilski šport ni medijsko podprt kljub ogromnemu zanimanju publike. Avtošportne prireditve pri nas pritegnejo največje število gledalcev med vsemi športnimi prireditvami, a brez že omenjene medijske podpore to ni dovolj, da bi dirkači svojim sponzorjem ponudili ustrezen doseg glede na vložena sredstva. Vendarle, s pravimi projekti in premišljeno oblikovanimi oglaševalskimi paketi je tudi pri nas možno pridobiti poslovne partnerje, ki v avtošportu vidijo možnost za učinkovito promocijo. Vse skupaj se ustavi na višji ravni mednarodnih tekmovanj, ki terjajo milijonske zneske. Za tovrstne projekte smo preprosto premajhni!

Tudi tu verjetno drži rek zdrav duh v zdravem telesu. Kako pomembna je fizična priprava dirkačev?

Psihofizična priprava je v avtošportu izjemno pomembna. Kljub temu da ne gre za izrazito fizičen šport, so telesne obremenitve velike in brez ustrezne pripravljenosti ni možno hitro dirkati, še posebej ne v formulah. Sam se posebej pozorno posvečam psihični pripravi in vizualizaciji prog. Kot sem že omenil, gorske dirke so sprint, in dirkanje na skrajni meji zahteva popolno koncentracijo – dirkači zato poznamo vsak centimeter proge!

Kot dolgoletni dirkač se verjetno težko izognete vprašanjem o nesrečah, ki so žal sestavni del tega športa. Koliko tovrstnih izkušenj imate in ali vas je katera še posebej prizadela?

Nesreče so žal res del našega športa. Kar nekaj mojih dirkaških prijateljev je izgubilo življenje v svojih dirkalnikih. Sam nisem imel veliko nesreč, nedvomno pa je bila najhujša na dirki v Trbovljah, ko sem zletel s proge in resneje poškodoval sodnika in gasilca. To so zagotovo bili najtežji trenutki v moji karieri.

Nobena skrivnost ni, da z razvojem avto-moto športa v Sloveniji nismo najbolj zadovoljni. Kaj menite, kdaj bomo v Sloveniji dobili pravo dirkališče in kaj bi z njim pridobili?

Slovenija je ena redkih evropskih držav in verjetno edina v Evropski uniji, ki nima dirkališča. Pomen tovrstnega objekta je pri nas prezrt, tako s strani politike kot tudi gospodarstva. Dirkališče je predvsem objekt, namenjen izboljšavi vozniške in tehnične kulture, šele potem dirkanju. Številni poskusi so spodleteli, nazadnje tisti v Cerkljah na Dolenjskem. Zato sem zelo pesimističen glede tega in ne vidim možnosti, da bi v doglednem času pridobili takšen objekt.

Danes ste podjetnik in lastnik karting steze, ki se ponaša z izjemno hitrimi karti. Opažate kakšne razlike med mentaliteto voznika včasih in danes?

V zadnjih osmih letih se ukvarjam z vodenjem kartodroma Prokarting, ki je nekako logičen »podaljšek« moje dirkalne kariere. Na letališču Brnik, na 15.000 kvadratnih metrih, ponujamo vsem ljubiteljem hitrosti in adrenalina možnost za dirkanje s 400 kubičnimi go karti, torej tistimi najmočnejšimi, ki so na voljo za izposojo. Prokarting ponuja tudi ekskluzivno svetovanje s področja tehnike vožnje. Sem namreč velik zagovornik, da le vozniško znanje in obvladovanje vozila zagotavljata varnost v vsakdanjem prometu. Represivna politika, ki drakonsko kaznuje napake, je kurativa, ki ne odpravlja osnovnega problema in ne more vplivati na dvig vozniške kulture. Odnos mlajših voznikov do vožnje in avtomobila se je z razvojem tehnike kot tudi z večjo pasivno in aktivno varnostjo sodobnih vozil občutno spremenil. Pomen vozniške veščine se je precej zmanjšal, saj številni varnostni sistemi »popravljajo« vozniške napake. To je vsekakor dobro, nikakor pa ni opravičilo za neznanje ali celo nevednost, katere krivec je med drugim tudi slab vzgojno-izobraževalni sistem. S tem mislim avtošole in tečaje varne vožnje. Vsi ti ne zagotavljajo niti nujnih osnovnih znanj, ki so, še enkrat ponavljam, ključnega pomena za varnost v prometu. Kljub vsemu sem glede te problematike zmerni optimist in verjamem, da bo v prihodnosti, še posebej, če se nadležne institucije lotijo tega problema sistemsko, stanje boljše od trenutnega.

Kako pa se je spremenilo dirkanje v zadnjih tridesetih letih? Gre za večjo varnost, večje hitrosti, morda večjo predrznost voznikov?

Tudi v dirkanju nasploh je v preteklih treh desetletjih prišlo do drastičnih sprememb. Razvoj dirkalne tehnike je omogočil precej večje hitrosti, raven varnosti pa je neprimerljiva s tisto iz prejšnjega stoletja! Sodobni dirkalniki so zelo varni, k varnosti pripomorejo tudi različni dodatki, kot je HANS (zaščita za vrat), ki je rešil veliko življenj.

Dirkanje in bencinski hlapi pa niso vaša edina strast, saj vas poznamo tudi kot novinarja, kolumnista in celo radijca. Nam lahko razložite, kako je bilo predstavljati motošport prek radijskih valov?

Res je, moj osnovni poklic je novinarstvo. Dolga leta sem delal kot specializirani avtomobilski novinar pri različnih revijah in časopisih, na televiziji in radiu. Moja prva novinarska ljubezen je nedvomno radio! Ustvaril sem več sto radijskih oddaj, od radia Študent, prek RGL-a do še nekaterih komercialnih radijskih postaj. Radijske oddaje o avtomobilizmu in avtošportu so v današnjem multimedijskem času, ko imamo v hipu vse informacije na dlani oziroma telefonu, težko predstavljive. Vseeno je radio medij, ki še živi in ki, potem ko je preživel televizijo, bo preživel tudi internet. V vrsti TV-oddaj na POP TV in pozneje na TV3 sem s svojo ekipo spremljal vse dirke na domačih tleh, vse avtomobilske novice ter bil edini, ki je sistematsko podpiral domači avtošport. Ekstremna komercializacija TV-postaj in nezainteresiranost nacionalne televizije sta odnesli mojo oddajo Avtodrom v zgodovino. Vseeno pa sem še danes ponosen na svoj novinarski prispevek k razvoju avtošporta v Sloveniji, ki je bil prepoznan in nagrajen tudi od Zveze za avto šport Slovenije.

Kaj pa kot novinar, dirkač in lastnik karting proge menite o slovenskih voznikih? Smo Slovenci dobri vozniki? Število prometnih nesreč se je v zadnjih letih nekako ustalilo. Bi za manjše število potrebovali boljšo infrastrukturo ali bo potreben »klik« v naših glavah?

Slovenci so lahko dobri vozniki. Kot sem že omenil, nujno je treba spremeniti vzgojno-izobraževalni sistem! Moramo razumeti, da je varnost znanje. Voznike je treba naučiti osnov fizike in tehnike vožnje ter ne nazadnje vozniške kulture.

Manjše število nesreč je predvsem plod izboljšav infrastrukture ter veliko večje aktivne in pasivne varnosti sodobnih vozil. To pa ni dovolj! Na žalost »klik« v glavah ni mogoč. Potrebno je dolgoletno delo, ki bo temeljilo na premišljenih smernicah, ki vsekakor izključujejo slogane tipa »hitrost ubija« ter pavšalne kategorizacije, ki po liniji najmanjšega odpora kot razlog za večino nesreč navaja »neprilagojeno« hitrost in ne upošteva kup drugih okoliščin, od trenutnih cestnih razmer do tehničnega stanja vozil, in znova poudarjam, vozniškega znanja, ki lahko v največji meri prepreči nesreče. Seveda, alkohol je eden od perečih problemov, z zadovoljstvom pa ugotavljam, da je ozaveščenost mladih na tem področju iz leta v leto boljša.

Kako vidite prihodnost avto-moto športa? Bodo različne omejitve, ki bodo obveljale v športnem svetu kot posledica virusa covid-19, močno zaznamovale motošport?

Glede prihodnosti avtošporta nisem zaskrbljen, kajti globalno gledano je med najbolj priljubljenimi športi. Pandemija ga je prizadela na vseh ravneh, celo izvedba letošnjega prvenstva formule 1 je bila pod vprašajem. Pa vendarle, svet se bo ponovno zagnal, tudi avtošport. Prav tako pričakujem, da bomo priča vedno več elektriki na dirkališčih. Dobro ali slabo? To bo pokazal čas.

Pridobite najnovejšo številko brezplačne e-revije Zgodbe s ceste

V e-reviji raziskujemo zanimivosti in zgodbe s področja, ki ga Regia Group pozna najboljše: s ceste! V vseh letnih časih z vami delimo doživetja voznikov, zanimive intervjuje, sezonske ugodnosti za vaš avto, najnovejše trende avtomobilizma in vam pomagamo z uporabnimi triki.

Najnovejšo e-revijo najdete na tej povezavi.