Zgodbe s ceste 8 MIN

Veliki intervju z Gabrom Keržišnikom

Gaber Keržišnik je legendarna oseba, ki nam je v zadnjih štirinajstih letih v domove pripeljala dogajanje in utrip karavan motoGP. Razkriva in komentira trenutno stanje motorističnega sveta. Kdo so njegovi favoriti in kdo si najbolj zasluži zmago? Kakšne so napovedi za naslednjo sezono? Preberite tudi, kako se je razvila njegova strastna ljubezen do bencinskih hlapov in v kateri klasični avtomobil se najbolj splača vložiti.


Poznamo vas kot komentatorja motorističnih dirk in človeka, ki nam je v zadnjih štirinajstih letih v domove pripeljal dogajanje in utrip karavane motoGP. Se je vaše delo v času nove normalnosti kaj spremenilo?

Lahko rečem, da je naše delo letos precej drugačno. V preteklih letih smo bili prisotni na dirkališčih in smo od tam pripravljali prispevke za oddajo pred dirko. Z ekipo smo bili na dirkališču od četrtka do nedelje, vseskozi v stiku z dirkači, moštvi, novinarji, organizatorji in ostalimi člani karavane motoGP. Letos delamo vse od doma. Na dirke za zdaj kot TV-ekipa še ne smemo, saj nas organizatorji še ne spustijo blizu. Tveganje s koronavirusom želijo čim bolj zmanjšati in s tem tudi število ljudi v dirkaškem »paddocku«. Naše delo je tako precej težje. Priprava TV-prispevkov zahteva več improvizacije in iznadljivosti kot tudi brskanja po arhivskem materialu. Še sreča, da smo v preteklosti spletli dobre naveze z dirkači in da imamo dobro založen arhiv preteklih dirk, saj v nasprotnem primeru ne bi zmogli pripraviti oddaje. Tudi zdaj gre kar na tesno, predvsem zaradi pomanjkanja materiala. Ko si na dirkah, je vse lažje. Karkoli si zamisliš za prispevek, lahko tudi narediš – greš, vprašaš in posnameš. To leto bomo še nekako zdržali, za drugo pa moramo zagotovo spet na dirkališča.

Kako poteka vaš teden, ko je na sporedu dirka? Ste v »paddocku« stkali nova prijateljstva ali v poslu za to ni prostora?

Naš »delovni« teden na dirkališču poteka od četrtka do nedelje. Včasih smo tam tudi prej, če je dirka kje daleč, na drugi celini, da posnamemo reportažo in se aklimatiziramo. Materiala za oddajo in arhiv posnamemo namreč zares veliko. Čim več, kolikor je le možno, saj vedno pride prav. Kamera neprekinjeno deluje štiri dni skupaj, vseskozi iščemo sogovornike in zanimive teme, snemamo reportaže, tehnične prispevke, intervjuje. Ekipo na terenu običajno sestavljajo štirje: novinar, snemalec, komentator in sokomentator. V nasprotju z letošnjim hektičnim letom smo po navadi na leto v živo pokrili šestnajst do devetnajst dirk. Nekaj najdražjih smo izpustili, a smo vsako leto zamenjali program. Ker smo veliko na dirkališču, smo si v tem času stkali široko mrežo prijateljev iz posameznih moštev. Tudi zaradi tega dobimo včasih kakšne ekskluzivne posnetke ali možnosti, ki jih sicer običajna TV-ekipa ne bi.

Katerih intervjujev se najraje spominjate in katerega dirkača, ki je končal kariero ali ga ni več med nami, najbolj pogrešate v trenutni karavani?

Kar zadeva intervjuje, so vedno ljubši tisti, kjer dirkač dobro sodeluje. To je odvisno tudi od sreče, saj je njegovo razpoloženje povezano s tem, kako dobro mu je šlo na zadnjem treningu ali dirki. Kadar je dirkač bolje razpoložen, je seveda tudi intervju z njim bolj zabaven. Najbolj so mi v spominu ostali intervjuji z dirkačema, ki ju danes ni več med nami, s Simoncellijem in Haydnom. Včasih mi je žal, da ju nisem še česa več vprašal. Ravno pred kratkim sem razmišljal, kako sem pred nekaj leti intervjuval mamo Nickyja Haydna. V Laguni Seci je bilo. V enem od vprašanj sem jo vprašal, ali jo je kdaj strah za vse tri sinove, ki dirkajo z motocikli? Rose Hayden mi je odvrnila: »Je. Motorji so nevarni. Ampak takšno je življenje. Saj je danes nevarnih cel kup stvari. Vse je nevarno. Tudi če se pelješ s kolesom, je nevarno.« Kot da bi vedela, da se bo nekaj let pozneje prav njen sin, Nicky Hayden, svetovni prvak razreda motoGP, smrtno ponesrečil s kolesom. Ironija. Nicky je bil zares super fant in pravi gentleman. Pogrešamo ga vsi. Pa tudi Marca Simoncellija. Ta je znal biti na tiskovnih konferencah zares zabaven, saj ni nikomur priznaval avtoritete. »Fejst« fant je bil tudi Marco. Pa hecen s tisto frizuro.

Kako bi komentirali žvižge Marquezu ob njegovih slavjih na nešpanskih dirkah?

Žvižgi dirkačem so znak primitivizma. Vsak, ki dirka v motoGP, si zasluži aplavz. Ko je Rossi na stopničkah na dirkah v Španiji, takrat mu ploska cela tribuna. Ko je na stopničkah Marquez v Misanu ali Mugellu, pa gledalci žvižgajo tudi med himno. To je znak nevzgojene in primitivne publike, kar sploh ne sodi v šport. MotoGP ni nogomet, in tu se na isti tribuni različni navijači vedno pomešajo med seboj. Tu ni navijaških skupin, ki bi po končani dirki razbijale avtomobile in izložbe po mestu ter se mlatile med seboj. In tako naj tudi ostane.

Kateri dirkač si po vaše najbolj »zasluži« naslov prvaka v letošnji sezoni?

Rossiju bi naslov prvaka po vseh teh letih zagotovo privoščil. To, kar je on naredil za ta šport, bo najbrž le malokdo. Ampak iskreno, Rossi si naslova prvaka letos ne zasluži. Enostavno ni dovolj močan, njegovi rezultati pa so daleč preskromni. Za svoja leta je res odličen, ampak to ni prvenstvo, kjer bi o naslovu odločala leta, ampak rezultati in zmage. Teh pa Rossi že leta nima več. Naslov si bo zaslužil tisti, ki bo najboljši. Marquez se je od njega, kot se zdi, za letos poslovil. Po vseh teh letih boja, bi si ga »zaslužil« tudi Dovizioso. In tudi Doviju bi to iskreno privoščil, a po drugi strani je enako kot pri Rossiju, tudi Dovizioso je s svojimi rezultati letos razočaral. Ne vem, ali si naslov zasluži. To bo pokazal čas. Ob odsotnosti Marqueza bi moral Dovizioso redno zmagovati in se sprehoditi do naslova prvaka, ki mu je v preteklih letih vsakokrat le za las ušel iz rok. Težko je reči, kandidatov je veliko, konkurenca je huda. Zadnja leta in predvsem letos se je pojavilo veliko mladih in hitrih dirkačev: Quartararo, Mir, Rins, Olivera, Binder. Na mladih svet stoji in naj zmaga najboljši.

Kako bi komentirali vašo bogato dirkaško kariero? Vam izkušnje pomagajo pri komentiranju?

Sam sem dirkal približno deset let z motocikli, nato nekaj podobnega še z avtomobili. Cestnohitrostne in gorske dirke ter reli. Tudi s skuterji sem dirkal in nekaj malega v kartingu. Vse sem hotel poskusiti. Nikdar si nisem domišljal, da bom svetovni prvak. Za to ni bilo ustreznih pogojev, podpore doma, financ in navsezadnje najbrž tudi ne dovolj poguma. Me je pa ta svet vedno zanimal in v njem sem užival. Dirkal sem kot študent, in to z lastnim denarjem. Kolikor sem ga pač lahko zbral. Za nove gume ali motor ga ni bilo nikoli dovolj. Pa smo gonili tista »stara jajca« in izrabljene gume. Na tak način ne moreš priti do rezultatov, vendar si s tem nisem belil glave, saj so mi dirke predstavljale predvsem zabavo. Povrhu tudi delo, saj sem vmes ves čas delal kot novinar in pisal o tem. Moje dirkaške izkušnje, kakršnekoli že pač, mi zagotovo pomagajo pri komentiranju. Dovolj sem dirkal, da vem, kaj se dogaja na stezi, kaj se dogaja z motociklom, predvsem pa, da razumem, kaj razmišlja dirkač ter kako bo odreagiral.

S kom ali s čim je povezana vaša ljubezen do bencinskih hlapov? Kje in kdaj se je vse skupaj začelo?

Oče se je od nekdaj ukvarjal z avtomobili in motocikli. V tehniškem muzeju v Bistri pri Vrhniki je vodil restavratorsko delavnico za avtomobile in motocikle. Živel je za tiste stare kripe tam in skrbel, da so bile v voznem stanju. In tudi meni so bile všeč. Vse avtomobile sem poznal na pamet in tudi vse tisto, kar je bilo povezano z njimi. Že kot »mulc« bi lahko bil vodič po prometnem oddelku muzeja. Z očetom sem pogosto hodil v službo in ga gledal, kako je vrtel ključe in drugo orodje. Pogosto sva se s tistimi avtomobili in motorji tudi vozila. Ko sem bil v drugem razredu osnovne šole, mi je kupil moped od sodelavca. Star Rogov Pony Express. Ko sem se prvič peljal z njim, sem se zastrupil. Takoj mi je bilo jasno, da hočem nekoč imeti pravi motor in spremljati dirke.

Z avtomobilizmom so povezani tudi vaša podjetniška kariera in avtomobili, ki ste jih na naša tla uvažali iz ZDA. Imate tudi svojo zbirko in kako obsežna je?

Uvoz in obnova starih avtomobilov sta bila moj hobi, kot bi balinal ali lovil ribe. Tega ne delam iz namena zaslužka, saj bi sicer moral imeti podjetje, trgovino ali salon in veliko, veliko kapitala. Moje primarno delo je motoGP, stari oziroma klasični avtomobili pa so mi v veselje. Sem član kluba in rad z nasveti ali pa tudi praktično pomagam kakšnemu somišljeniku ali prijatelju, saj imam na tem področju res lepe izkušnje. Tu pravzaprav ne gre za tako pregrešno drage avtomobile, saj pri nas skoraj ni tovrstnih kupcev. Stare avte zadržim zase in jih imam trenutno vsaj 15. Včasih katerega prodam, predvsem da naredim prostor za kaj novega, kar si želim. Trenutno s stricem skupaj obnavljava že drugega Forda Model T iz leta 1918, sam pa sem se lotil še Porscheja 911. Moji avtomobili so predvsem nižjega ranga ali pa sem jih kupil poceni in potem obnovil. Takrat jim vrednost seveda zraste. S tega vidika so dobra in smotrna naložba, a kljub temu zahtevajo veliko vložka. Tako v obliki dela kot financ. Če bi sam vse skupaj prodal, bi morda zbral za en nov malo boljši avto srednjega razreda.

Ste tudi pri motorjih bolj konservativne narave ali prisegate na novejše modele? Se lotevate tudi predelav in kdo vam pri tem pomaga?

Motorji so enako zanimivi. Morda celo bolj, ker so pač dostopnejši. Jih imam kar nekaj in se z večino tudi vozim. S prijatelji imamo skupaj manjšo delavnico in tam ustvarjamo. Sam znam marsikaj postoriti, osnovno vzdrževanje lahko opravim sam. Da pa bi razstavil celo mašino, jo popravil in sestavil nazaj, pa imam premalo znanja ali prakse. To prepustim prijatelju Dušanu, ki mu gre brkljanje po drobovini starih motociklov odlično od rok. Kar zadeva predelave, so mi zadnje čase všeč kakšni »Cafe racerji«. Super je, ko lahko kaj narediš sam. Potem takšno delo še toliko bolj ceniš. A za to moraš imeti veliko časa, meni pa ga kronično primanjkuje.

Foto: Bor Dobrin, Jure Makovec in Arhiv POP TV

Celoten intervju si preberite v jesenski številki brezplačne e-revije Zgodbe s ceste

V e-reviji raziskujemo zanimivosti in zgodbe s področja, ki ga Regia Group pozna najboljše: s ceste! V vseh letnih časih z vami delimo doživetja voznikov, zanimive intervjuje, sezonske ugodnosti za vaš avto, najnovejše trende avtomobilizma in vam pomagamo z uporabnimi triki.

Prenesi e-revijo