Zgodbe s ceste 13 MIN

Veliki intervju z DAMIRJEM SKOMINO

Biti ali ne biti sodnik, se je leta 1991 spraševal mladi Damir Skomina. Takrat je po napačno postavljeni zdravniški diagnozi prenehal s profesionalnim igranjem nogometa. Življenje mu je pozneje ponudilo drugo vlogo, postati »novodobni gladiator«. Ko danes stoji v areni, obdani z množico vzklikov, je vanj usmerjenih na sto tisoče oči nogometašev in gledalcev, tudi tistih na televizijskih zaslonih. Deluje močno, umirjeno, profesionalno. Nikoli si ne jemlje k srcu vzklikov »Kriv je sodnik!«, stoji za svojimi besedami navkljub pritiskom, ki jih lahko igralci sporočajo vneto in pričakujejo, naj vendarle še enkrat pretehta svojo sodniško odločitev. Pod žarometi je njegovo orožje piščalka in njegov ščit vera. Vera v pravičnost in poštenost. Zanj so vsi igralci enaki, ne glede na njihovo slavo in priljubljenost. Damir Skomina živi na slovenski obali in ustvarja svetovno nogometno zgodbo.


Povejte nam, kdo je Damir Skomina, ko ni nogometni sodnik.

Prihajam iz Kopra. Sem soprog in oče dveh odraščajočih otrok. Svoja najstnika učim za samostojno pot, da bosta izpopolnjena v vsej svoji biti. Ljubitelj morja, plavanja, ležanja na plaži. Rad berem knjige za osebno rast, letos sem prvič poskusil tudi z meditacijo. Zelo rad potujem, do danes me je poslovno in z družino poneslo čez meje 73 držav. Nogomet je pomemben del mene. Ko nisem sodnik, sem strasten nogometni navijač. Živega me ohranja strast do tega športa, ki jo občutim tudi takrat, ko ga ne sodim.

zimska-e-revija

Kako je videti tipičen delovnik enega najboljših nogometnih sodnikov?

Moj dan pred veliko tekmo? Vsak od ekipe sodnikov, tudi jaz, se nanjo samostojno pripravlja teden dni vnaprej s pomočjo gradiva, ki ga dobimo s strani Uefinega analitika. Pregledamo in preučimo podatke obeh nastopajočih ekip. Dotaknemo se tako postavitve kot vseh drugih podrobnosti: kako sta ekipi igrali v preteklosti, kako delujeta, kakšne so morebitne spremembe sistemov in podobno. Na dan tekme v tujini pa se s celotno ekipo sodnikov odpravimo na pozdravni zajtrk, spijemo kavico, jaz podaljšano brez vsega. Sledita intenzivna priprava na tekmo in skupinski pregled omenjenih podatkov, ki se ponovno dotakne vseh najmanjših detajlov. Če je tekma na izpadanje, je najboljša priprava tudi ogled prve tekme. Navadno potem sledita sprehod in kosilo, oboje v hitrem v tempu, da ostane čas za večurni počitek in umiritev do tekme. Na stadion pridemo uro in 45 minut prej, začne se zadnja faza pomembne priprave na tekmo. Preizkusi se tehnologija VAR, sledita ogrevanje in sama tekma. Po dogodku je nujna analiza tekme s kontrolorjem, ki odda poročilo na Uefo. Naslednji dan sledi zgodnja vrnitev domov. Pred in za vsem tem pa treniranje, treniranje, treniranje. Vsakodnevni trening. Star sem 44 let. Svetovno uspešni nogometaši, ki jim sodim na igrišču, so mlajši, najstarejši fantje imajo malo čez 30 let. Zato je moja najpomembnejša naloga ta, da ostanem v kondiciji in sem jim kos na igrišču, tako fizično kot mentalno. To zahteva redno pripravo telesa in umsko urjenje, ne pozabimo, tudi vsi profesionalni nogometaši gredo čez velike napore, da je njihova pripravljenost na vrhunski ravni.

Ali sploh poznate besedo dopust?

To je zame čas za polnjenje baterij. Kot družba živimo v zelo intenzivnem času, materializem je velikokrat na prvem mestu. Pehamo se za materialnim, a se ljudje redko izpopolnimo na ta način kot osebnost. Od takega načina življenja se želim ograditi. Seveda moraš poskrbeti za finančno preživetje sebe in družine, a se prav vsak dan trudim, da tudi ko nisem na dopustu, najdem čas zase. Dovolj je le pol ure na dan, če imam čas, tudi uro ali dve. Ustavim se, nadiham in razmislim. Najlažje je to poleti, ko so dnevi daljši. Ker živimo na slovenski obali, v toplejših mesecih izkoristim čas, da se napolnim z energijo, ki jo ponujata vroče sonce in toplo morje. Navdihuje me misel Kevina Giannija: »Most people work hard and spend their health trying to achieve wealth. Then they retire and spend their wealth trying to get back their health.« Zdravje, fizično in mentalno, postavljam na prvo mesto, zato mi je med najpomembnejšimi prioritetami v življenju.

Trenutno rehabilitacijo po poškodbi doživljam kot čas za polnjenje energije. Sem približno na 10 odstotkov tempa, ki ga sicer živim. Na situacijo gledam kot na priložnost, da se napolnim z energijo in naredim zalogo te. Ta trenutek se »polnim« na zalogo, ki bo potem ob vrnitvi na stare tirnice dela in življenja hitro pošla. Vsi potrebujemo umiritev, tega se vsako leto bolj zavedam. Vsi imamo namreč svoje limite. Tudi tega se je treba zavedati. Nihče od nas ni nezlomljiv.

Omenili ste, da veliko in radi potujete. Kam vse vas je ponesla pot nogometnega sodnika? Katero zasebno potovanje pa se vam je najbolj vtisnilo v spomin?

Glavnina mojega sodniškega dela je Evropa, bil sem skoraj v vseh državah. Nogomet me je popeljal v Brazilijo, na Japonsko, Kitajsko, prepotoval sem velik del Azije in spoznal čudovit arabski svet, Združene arabske emirate in Katar. Zasebno me je najbolj navdušilo potovanje v Kalifornijo, natančneje v San Francisco, ki nas je od navdušenja pustil odprtih ust. Najdražje ameriško mesto s čudovitim »down townom« na eni strani prepleta glamur in blišč, na drugi pa revščino, bedo, brezdomstvo. Z otrokoma sem se veliko pogovarjal o tem, kako tanka je meja med omenjenima svetovoma. Mlajši sin je navdušen nad košarko, ogledali smo si tudi tekmo, uživali v dobri hrani, energiji mesta. Občudovali smo vse znamenitosti: simbol San Francisca, fenomenalen most Golden Gate, prekolesarili parke mesta, si ogledali otok Alcatraz … Po obisku otoka smo si zvečer z družino ogledali kultni film Pobeg iz Alcatraza s Clintom Eastwoodom v glavni vlogi. Potovanja te bogatijo, izobražujejo, izoblikujejo, ta sporočila želim prenesti tudi na otroka.

Nam lahko poveste več o svoji napačni zdravniški diagnozi, ki vam sicer ni odvzela bleščeče nogometne kariere, le usmerila jo je na drug tir. Kaj se je zgodilo?

Pri 15. letih, leta 1991, so mi prepovedali igranje nogometa. Ne odsvetovali, ampak prepovedali. Neprijeten, grozen in nepozaben občutek, ko ti v najstniških letih, ko si poln zagona, rečejo, da ne moreš živeti svojih sanj. Odsvetovali so mi tudi dvigovanje nad pet kilogrami. Takrat me je to zelo prizadelo. Takoj za tem, nekaj mesecev pozneje, pa me je srečalo vprašanje, ali bi postal nogometni sodnik. Najprej me je to presenetilo, celo užalilo, takoj sem rekel »ne«. Biti nogometni sodnik, ne pa svetovno dober igralec nogometa? Seveda, da ne! A sem pozneje vseeno obiskal takratno nogometno organizacijo, se prijavil na izpit, si izposodil knjigo in uspešno opravil izpit za nogometnega sodnika. Svojo prvo tekmo sem sodil pri 16. letih, to je bilo leta 1992. Spomnim se, da sem dobil negativen komentar na takratne svoje dolge lase. To me je zelo presentilo in ponovno odbilo od te vloge. Kot zelo mlad se še ne zavedaš tega, kako pomembna je drža in da te ne sme prizadeti vsak komentar. Šele pet, šest let pozneje, pri 21. letih, mi je kardiologinja postavila novo diagnozo. Izkazalo se je, da je prvotno diagnozo zdravnik postavil zaradi prevelike previdnosti. Zgodilo se je, kar se je. A verjamem, da ti življenje nameni točno to, kar potrebuješ. Jaz sem očitno potreboval napačno zdravniško diagnozo, ki me je usmerila na pot, na katero sicer verjetno ne bi nikdar stopil. Na pot, ki mi je odprla svet in pravzaprav hobi oziroma strast spremenila v poklic. Kdo ve, kje bi bil, če te napačne diagnoze ne bi bilo.

Leta 2019 ste bili za svoje odlično sojenje nagrajeni z nagrado za najboljšega nogometnega sodnika na svetu. Kako se počutite na lestvici v družbi velikanov nogometnega sojenja, kot so Pierluigi Collina, Felix Brych, Howard Webb? Predstavlja to dodaten pritisk ali zgolj nagrado za odlično opravljeno delo?

 Najboljši sodnik na svetu … Nagrada je prišla v času, ko sem imel toliko dela, da te nisem imel časa doživeti v čisto pravem zmagoslavnem duhu. Tisti trenutek mi je bila vsa dodatna pozornost nagrade prej breme kot užitek. Zdaj, leto dni po tem, pa lahko rečem, da mi nagrada pomeni zelo veliko, mi je v čast in ponos. Izpopolni me, predvsem, ker se kariera mojega sojenja nekako končuje. Pred mano je po uradnih pravilih, ki sodnikom dopuščajo sojenje do 45. leta, še ena sezona, mogoče kaj dlje. A vseeno na naziv gledam z zdravo mero: z nagrado se ne identificiram. Sem Damir Skomina. In sem oseba, ki želi živeti tukaj in zdaj, ne pa na podlagi včerajšnjih lovorik. Tekma po tekmo, to je moj moto. Naslednje leto je evropsko prvenstvo v nogometu, ki se ga zelo veselim, vanj je usmerjena tudi moja želja po rehabilitaciji.

V domačem kraju se ne soočam s tako imenovano slavo, ki jo omenjate, sem nekako »samoumeven«. Zgodi se, da me za sliko ali podpis prosi mimoidoči otrok. Pravila obstajajo, tekem domačih ekip ne sodim, tako da zagovorov glede odločitev pred domačimi gledalci nimam. Interpretacija napak? Dejstvo je, da navijači strastno vidijo svojo nogometno ekipo. Karkoli je sojeno proti njim, je narobe, kar je sojeno v korist istega moštva, je prav. Ampak naloga sodnika je biti objektiven.

Kako se človek lahko sploh pripravi na »prerekanje« z največjimi svetovnimi megazvezdami, kot so Messi, Ronaldo, Neymar, ter ostalimi nogometaši, ki so lahko namazani z vsemi žavbami?

Sem prizemljen, nikoli me še nič ni zaneslo, da bi se odbijal od tal. Obenem ne pustim, da mi kdorkoli skače po glavi. Delo s svetovnimi zvezdami? Delo z njimi je še bistveno lažje. Igrajo na vrhunski ravni, marsikaj so prestali, tudi »sito in rešeto«. So kompleksne osebe, tako na igrišču kot zunaj njega. Od njih se zahtevata športno življenje in družbena odgovornost. Splošno gledano, če znaš postaviti meje, ni nobenih težav s sojenjem velikim igralcem. Seveda so lahko namazani z vsemi žavbami, ampak igralca nikakor ne moreš etiketirati že vnaprej. Morda pa se na tvoji tekmi ne bo obnašal tako, kot si pričakoval. Človeški pristop, človeški odnos. To začutijo igralci na igrišču.

Sodili ste na največjih tekmah sodobnega časa, zaupajte nam, prosim, kako se počuti človek, ki prvi zakoraka na zelenico razprodanega stadiona finalne tekme svetovnega prvenstva ali lige prvakov?

Preprosto: postaviš zid in se distanciraš od vsega. Če tekmovanje doživljaš kot zelo veliko stvar, si ustvariš dodatni stres in pritisk, ki ti v dani situaciji prav nič ne pomagata. Zato se je pred tako velikim tekmovanjem treba povsem izklopiti in si reči, da je to »le še ena tekma«. Nekdo zmaga, drugi izgubi. Tak pristop je bistveno lažji. Če greš v analizo dogajanja in razmišljaš, da je v igri več milijonov evrov, ti ni lahko. Sojenje take tekme je velika odgovornost! Zato se trudim, da pred najpomembnejšimi tekmami živim normalno, ne dovolim si, da bi me preveč prevzele. Kurjo polt in močna čustva dobim šele po ogledu tekme, na sami tekmi pa si teh ne dovolim. Le tako sem lahko objektiven. Igralci, ki si na tekmi dopustijo več čustev, imajo lahko več težav – enako velja za vse nas. Tudi če v meni vse gori in gre igralec prek dopustnih meja, tega ne smem pokazati navzven. Če potegnem črto … Vse je le »posel«. Si nekakšen manager tekme. Zdaj imamo tudi tehnologijo VAR, ki je nam sodnikom lahko v veliko pomoč, a smo pri rabi omejeni s protokolom. Uporaba te velja le v »čistih« situacijah. Ljudje smo čustvena bitja, na odločitve in izide gledamo skozi črno-bela očala: če je za »moje«, je super odločitev, če pa proti »mojim«, je to grozna odločitev. Po tekmi pa so glasni le tisti, ki so poraženi. Nikoli še nisem bral izjave: »Zmagali smo zaradi sodnika!«

Kakšno odgovornost čutite ob zavedanju, da se lahko ena napačna odločitev ali slabo ocenjena situacija spreobrne v nacionalno katastrofo, ki odmeva še desetletja po dogodku, kot je Maradonova »zlata roka«? Kako gledate na tehnologijo VAR?

Absolutno podpiram tehnologijo VAR, pomeni moj »backup«. Zdaj imamo možnost, da te na nek način dodatno varuje kolega sodnik, ki je tam za to, da detajlno pregleda vsako tvojo odločitev. Protokol uporabo omejuje samo na vse zadetke, kazenske udarce, napačne identifikacije in izključitve. Tekme so tako še vedno dinamične in žive. Protokol prepričuje, da igra postane umetna. Kako pa so s tehnologijo VAR zadovoljni igralci? To je vprašanje zanje.

Najbolj dramatični trenutki vaše kariere? Sodili ste prestižno nogometno tekmo lige prvakov, kjer sta se pomerila PSG in Manchester United, ter v 94. minuti dosodili enajstmetrovko, in to s pomočjo sistema VAR. Bere se kot scenarij hude akcijske drame. Kako ste se počutili kot glavni akter te zgodbe?

Odzivov se navadiš, znaš se postaviti zase, vse pa je odvisno od ravni same tekme. Čisto vsi igralci, ki nastopajo na pomembnih tekmah lige prvakov, niso tam »od včeraj«. Odločilne tekme sodim že od leta 2003, za mano je nešteto tekem. Moj svet je navajen nogometne drame. Zelo težko se odločim o tem, katera je zame najbolj dramatična tekma. Sodil sem res veliko tekem, tudi vse velike finalne. Vrhunec sojenja je zagotovo finale lige prvakov, pri posamezni tekmi pa se res težko odločim, katera je izstopala.

Negativnih odzivov navijačev je veliko. Navadil sem se, da je to del službe, a se z njimi ne identificiram. Vloga sodnika je le moja vloga, to ni moje celo življenje. Dejstvo je, da bo najboljši sodnik bolje prodal napačno odločitev kot slabši pravilno odločitev. Za boljši vpogled v delo nogometnega sodnika predlagam ogled dokumentarca Man in the middle, ki si ga trenutno lahko ogledate na spletni strani Uefe. Videli boste posnetke s tekme, moje odzive in tudi samo dogajanje med igro na igrišču.

Kako velika je razlika med finalno tekmo slovenske lige in tekmo prvega kroga lige prvakov? Se ju dá sploh primerjati?

Iz spoštovanja do vseh, ki se trudijo, kot tudi iz spoštovanja do sebe in svoje poti si ne smeš dovoliti razlik. Nobena tekma ni nepomembna. Rad sodim čisto vse tekme, tudi dobrodelne. Profesionalen pristop, ne glede na velikost tekmovanja, je zelo pomemben.

Pri sojenju v nogometu je nujno, da postaviš meje in prek tega ne greš. Pred seboj imam lahko najboljšega nogometaša na svetu, a to mu ne daje pravice biti nespoštljiv. Sodnik se mora postaviti zase. Spoštujem vse, a najprej sebe. Pri opravljanju tako težkega poklica se moraš imeti rad, seveda ne smeš biti egocentrik ali narcis. Imeti moraš zdrav ego, da postaviš meje. Ljudje potrebujemo meje. Posebnih tehnik za pripravo na tekme sicer ne uporabljam, v zadnjih časih sem izvajal meditacijo, sicer pa izhajam kar iz sebe.

V sodniškem svetu ste pobrali tako rekoč vso »smetano«, ki je na voljo. Sodili ste na svetovnem in evropskem prvenstvu, olimpijskih igrah, tudi ligo prvakov. Kaj vas danes še žene naprej? Obstaja kakšna neizpolnjena nogometno sodniška želja?

Da, lahko bi sanjal o finalni tekmi svetovnega prvenstva, te še nisem sodil. Sem perfekcionist, ampak zdrav perfekcionist. Ne stremim po nečem za vsako ceno. Uživam v vsaki tekmi in si ne nalagam bremen. Perfekcionizem je dober, dokler je zdrav. Želim ostati v nogometnih vodah. Navdih mi je poln stadion kot tudi čustva, ki jih šport izvleče iz tistih, ki nastopajo, in tistih, ki gledajo. Ta strast me vleče naprej. Se pa zavedam minljivosti, moja pot sodnika na največjih tekmah gre proti koncu. Ja, dosegel sem veliko, a se s tem ne identificiram. Želim iti naprej in se soočiti z novimi izzivi. Sem zelo izpolnjen in hvaležen za vse, kar sem dosegel na svoji sodniški, nogometni poti.

Trenutna koronavirusna situacija in ukrepi pomenijo prazne tribune tako za nogomet kot za nogometno igro. Kdaj mislite, da bodo stadioni spet zaživeli?

Mogoče nam covid situacija nastavlja ogledalo in sprašuje, ali je prav, da smo vedno in vsem na voljo? Prazen stadion je zagotovo ultimativen poraz športu. Ne le zaradi posla, vrhunski šport je dandanes tudi velik posel, ampak tudi zato, ker prazen stadion nima strasti. Za vrhunski nogomet, ki je navajen razprodanih tekem, je situacija velika izguba. Nič ne nadomesti strasti, ki jo pričara množica.

Priporočam ogled videoposnetka, kako je videti polna tribuna strastnih navijačev.

Avtomobili. Kateri je bil prvi, kakšne so sanje in kaj vozite danes?

Prvi avto, ki sem ga vozil, je bil zastava 101, popularno imenovana tudi stoenka. Na silvestrovo leta 1994 sem ga žalostno razbil. Drugi avto mi je izsilil prednost in končal sem na pločniku. Mama, to je bil namreč njen avto, je bila zelo žalostna. Čez leto in pol sem si kupil svoj prvi avto, krasne bele barve, renault 5. Električnega avtomobila za zdaj ne bi imel in ga še nisem vozil, bi si pa želel testne vožnje z njim. Sicer pa že pet let vozim audi A7 in sem zelo zadovoljen. Moj naslednji avto bi bil mogoče mercedes-benz razreda S. Avto kupim predvsem zase in da se v njem počutim dobro. Seveda mora biti udoben, predvsem pa, da me pripelje na sestanek, tekmo, izlet in nazaj. Ne potrebujem in niti ne zahtevam kaj več od osnovne opreme. Ker ga uporabljam zase, je glavno, da sem zadovoljen jaz. Da si zadovoljen sam, karkoli že počneš, to je bistvo življenja, kajne?

Pridobite najnovejšo številko brezplačne e-revije Zgodbe s ceste

Celoten intervju z Damirjem Skomino je objavljen v zimski številki e-revije Zgodbe s ceste, kjer raziskujemo zanimivosti in zgodbe s področja, ki ga Regia Group pozna najboljše: s ceste! V vseh letnih časih z vami delimo doživetja voznikov, zanimive intervjuje, sezonske ugodnosti za vaš avto, najnovejše trende avtomobilizma in vam pomagamo z uporabnimi triki.

zimska-e-revija

Zgodbe s ceste - naslovnica

Dobro branje in zgodbe

Prenesi brezplačno e-revijo in sodeluj v nagradni igri za Garmin uro.

Prenesite e-revijo